Pa kaj spomini in slikce so še vedno živi. Nekaj utrinkov skozi moje malo fotkalo, ker ta večje je pretežno počivalo...
Imeli smo nesrečnike:
in tudi tragikomike.
Po kakih treh mesecih dežja in ljubljanske turobne megle sem ugledal pristno sonce in skoraj jokal od veselja. Postrežemo s sončnimi panoramami:
Zadnji dan nas je presenetil sneg v paketu z močnim vetrom. Vidljivost nula oz. dlan od nosa. Pametna buča pravi: "Ajde pejmo bordat po celcu!" in smo šli.
Znajdem se v situaciji, mojo drago izgubim iz vidnega polja in zalutam v neznano.
Okoli mene vse belo, vidim nič. Usedem se in se ne morem več pobrat, ker se mi sneg sproti udira pod mano.
"Kam it?"
In ravno takrat se spomniš "I escaped death" oddajo iz Discoverja ravno tisti del, ko se je junak izgubil z bordom, 6 dni lutal med hribi, brez fona, ognja, vode ali futra.
Po 6 dneh ga najdejo podhlajenega, na pol živega, ga komaj oživijo in kasneje mu amputirajo nogi pod kolenom zaradi ozeblin.
Takrat se dvignem in se zaženem, po nekaj metrih in treh mehkih padcih v celcu, zagledam poznano drevo ob progi in pogruntam da sem bil le 30m izven proge, biser. Si oddahnem in se z velikim veseljem odpeljem po novem nedotaknjenem snegu v dolino.
Domišljija kar požene, ko se malo izgubiš.
Panorama de Risoul (polna velikost KLIK)
In za zaključek še naš video...
