Le avventure di Elvio, Perunika, Dario & Blackie

Datum 1.11. mogoče pusti malo čuden priokus vendar, če greš na Nanos in je kristalno jasen dan, te to prav nič ne moti.

Kot vedno, če se ne bi malo nahecali na avtocesti z 'izvozi gor, izvozi dol' ne bi bili mi. Važno, da se ne vozi v vzvratno, pa je že dobro.
Ko med kravami najdemo pravo startno lokacijo, takoj hrabro izberemo 'ta strmo' pot, "kaj če tu nam".

Naš miš maš

Oprema, popolna: jakne, majice, rezervne majice, fotoaparat, 3 objektivi, kape, za jest za pit kot da bi šli na Everest, na koncu se pa vedno izkaže:
Ješ malo, spiješ malo, na vrhu si preoblečeš kratko majico in vso ostalo kramo nosiš za lepše videt in za ravnat hrbtenico. Je pa tudi res, da v tem času temperature zelo nihajo.
Včasih moraš bit skoraj vremenar, da zadeneš kako se obleči za v hribe.

Na poti

Blackie

Strada senza fine

Desno

Blackie

Wrong way

Mi

Mi, foto: naključni mimoidoči

Samo tisti, ki hrabro rečejo: "Po tej poti je samo 50 minut do vrha.", bi lahko upoštevali, da nekateri ne tečemo vsako nedeljo na en hrib kot oni in da to lahko traja malo dlje.

Andiamo giu

I colori dell'autunno

Vieni che ti do una lecatina

Nanos_rama

Nanos_rama_Full_Frame

Čeprav smo pozno napadli na pot, smo vseeno ubežali pred temo.

Blackija smo naučili plezat, mi smo se nadihali svežega zraka, okrepili ritne 'mišiče', tako da bomo spet lahko cel teden sedeli na njih...